“Book Descriptions: Peter Stanković poskuša v svoji monografiji s tekstualno analizo vzorca dvajsetih popularnih skladb identificirati ključne elemente simbolnega imaginarija sodobne slovenske narodnozabavne glasbe. S pojmom simbolni imaginarij označuje zbirko vseh tistih pomenov, samoumevnosti, popularnih predstav, zdravorazumskih teorij in podobno, s pomočjo katerih se posamezniki orientiramo v svojem družbenem in naravnem okolju. Rezultati analize kažejo, da se sodobna slovenska narodnozabavna glasba močno oddaljuje od označevalcev, ki so zaznamovali narodnozabavno »klasiko« iz obdobja Avsenikov, Slaka in podobnih. Namesto domačijske motivike namreč danes v tem žanru prevladujejo romantična ljubezen, urejenost, novodobna duhovnost, mala mesta, dobra volja, uniformiranost in avtomobili kot označevalci posameznikovih identitet, odsotnost odstopanj od dominantnega kulturnega vzorca in odsotnost kakršnih koli antagonizmov. Podoba simbolnega imaginarija, ki v seštevku vseh teh elementov nastaja, je torej zelo konsistentna: gre za idealiziran svet, kjer ljudje živijo na podeželju ali malih mestih, se med seboj poznajo ali so si vsaj kulturno in prostorsko zelo blizu, so dobre volje, se zaljubljajo mladi in se potem tudi poročijo in imajo otroke, se oblačijo v bolj ali manj enake obleke in svojo individualnost izražajo zlasti z izborom avtomobilov, v tem svetu pa je tradicionalne oblike religioznih praks tudi zamenjala novodobna duhovnost, ki jo zaznamuje zlasti zahteva, da ves čas razmišljamo in delujemo »pozitivno«. Ključno pri vsem skupaj je, da je to okolje poudarjeno urejeno in to na vsaj dveh ravneh. Prva je materialna in zadeva podrobnost, da so vsi prostori in predmeti, ki jih vidimo oziroma o njih slišimo, brez izjeme čisti, pospravljeni, zlikani in podobno. Druga raven je nekoliko bolj abstraktna. Gre za dejstvo, da v obravnavanih skladbah in videospotih ni ničesar, kar bi kakorkoli zmotilo omenjeni idilični simbolni univerzum: ni velikih mest, ni rasnih, etničnih in spolnih manjšin, ni nekonvencionalnih ljubezenskih in življenjskih potekov, ni individualizma onkraj avtomobilov, ni subkultur, ni umazanije, vse je à sa place, tako kot mora biti oziroma, povedano s priljubljeno slovensko besedo, pošlihtano.
V skladu s povedanim avtor zaključuje, da se je slovenska narodnozabavna glasba v zadnjih letih spremenila zgolj na površini (zvok, ikonografija), na bolj vsebinski pa ostaja zavezana tradicionalnim pomenskim strukturam, v prvi vrsti izraziti normativnosti. Ta premik povezuje širšimi s spremembami v slovenski družbi, v prvi vrsti razmahom t. i. primestne kulture (ki jo opredeljuje kot svojevrstno artikulacijo tradicionalnih vrednot in časovne, prostorske ter semantične prilagoditve na zahteve sodobne ekonomije).” DRIVE
Read Ebook 
