“Book Descriptions: Nataša Velikonja (1967) se po udarni zbirki Preveč vljudna tokrat vrača v zavetje intimnejše poezije, a se je loteva skozi novo perspektivo iskanja ljubezni v kaotičnem urbanem okolju, prepredenem z nepomembnimi, krhkimi vezmi. Zbirko Prostor sred križišč sestavlja sedem sklopov, ki so zastavljeni konceptualno in zarišejo jasen dramaturški lok od začetne bojazni, da se »ljubezenske zgodbe vedno končajo«, do sklepnega spoznanja, da »ljubezen ni osama«. Ko se prvič srečamo s pesniško subjektko, se zdi odčarana, celo izgubljena in prestrašena, saj se med verze plazi slutnja samote sredi množic (»živim v družbi, / pišem o samoti«). Vseeno se v drugem sklopu začne odpirati dvojini in obenem izkazovati ranljivost (»odpišem, da kadim in pijem kavo in gledam stolpnico tule čez / in upam, da se lahko pozdravim samo od tega, / odpiše, človek se pozdravi točno tako«). Ljubimki se najdeta na prelomu med bolečino in upanjem, zdravijo ju nežna, mehka medsebojna dejanja, kot je prinašanje kave in posladkov – čeprav na videz neznatna, še kako nujna. Počasi si ustvarjata lasten prostor sred križišč, kjer bosta lahko v miru in brez slabe vesti zrli v oči ljubezni. Vseeno se v tretjem sklopu govorka za hip vrne v družbeni kontekst, ob tem pa priznava, da je vedela, da bo vseskozi preveč vljudna – s tem prejšnjo zbirko pozicionira in tudi že prestane. V osrednjem delu zbirke se dogaja prebolevanje preteklosti, v kateri je gneča, da bi nastal prostor za novo. Po razgaljenju sledi izgubljenost, ko »ni več nikogar, da bi ga objela«, a se v naslovnem sklopu nad to povzdigne, da bi našla pot do nje (»hodim morda prav k tebi«). Odnos se nadalje razvije do skupne selitve odhoda v eksil v zadnjem sklopu, ko skupaj sredi družbe najdeta miren kotiček samo zase in govorka pove, da lahko »kadarkoli odpreva vrata«. Prelepa sodobna serenada, zasidrana v močno poetiko Nataše Velikonja, nas s svojim tekočim in gibkim slogom zaziba v prav posebno ljubezensko izpoved, v kakršno po navadi ne dobimo vpogleda, če ni naša lastna; vrata se namreč rahlo odškrnejo in postanemo neslišni in spoštljivi opazovalci miline sredi kaosa vrvečih križišč.