“Book Descriptions: Tisto, kar me zanima pri Nini Dragičević, je, kako upoveduje, kar v popularni ideologiji individuacije ostaja zamolčevano. Nase vzame sistemske neusklajenosti, in jih za razliko od svojih generacijskih kolegic in kolegov ne skuša uskladiti na ravni zasebnega življenja; družbeno sistemskega razmerja ne skuša preinterpretirati, da bi legitimirala lasten podrejen položaj, pač pa radikalno in že samodestruktivno vztraja pri deprivatizaciji lastnega subjekta.
V poemi Ljubav reče greva je kar nekaj prevpraševanja: Kako naj se subjekt orientira v perspektivi prihodnosti? Koliko subjekta je sploh še? In kako naj se umesti v raztelešeno telo? Ko se hiperindividualizirani svet oži, ga Nina Dragičević, tudi v jezikovnem smislu, širi; na način zaklinjanj, preklinjanj. Zahtevo po širitvi prostora izpeljuje v staroveški formi. Vzame si, kar je nekoč pripadalo izbranim, hkrati pa pripadnost ruši. Edina možna pripadnost se kaže v obliki ljubav. Ta obstaja kot ideja, ki se izživlja v prostoru današnjosti, prostoru brezizhodnosti. Ideja o realnosti ji zadostuje, medtem ko izrekajoča skuša ločevati med idejo o realnosti in realnostjo. Kot zvok, ki ga proizvaja s hojo, medtem ko posluša druge zvoke. Apatične zvoke. Zvoke, ki so družbeno regulativni. Zvoke, ki sporočajo superiornost zaposlenih kulturnic, književnic, rabljevk, ki koljejo in hkrati prisegajo, da ne jedo mesa.
Poema Ljubav reče greva je precizno zasnovana umetnina. Na mikro ravni se zdi, da Nina lovi zdajšnje trenutke, čeprav proizvaja avtonomen svet. Odhajanje je zavesten proces in ne dejanje iz obupa. Subjektivne privatizacije v polje osebnostnega menedžmenta Nina ne vidi kot možnosti. Zamahuje proti tistim, ki v sotočju vpijejo pridi zgini ostani, skrbi jo le to, če bo ljubav poklicala.” DRIVE
Read Ebook 
